Obstaja predstava o ekonomski neodvisnosti, ki kroži že dolgo in ki je po mojem mnenju zgrešena v eni sami, natančni točki.
Predstava o cilju.
Tista, po kateri obstaja neka številka — prag, znesek — in ko ga dosežeš, si končal. Nehaš. Ustaviš se. Tekma je dobljena, sestopiš s steze in od tam naprej gre vse samo še navzdol.
Pogosto se reče prav tako: »ko bom imel dovolj, pustim vse skupaj.«
To je zapeljiva podoba. In prav zato toliko ljudi živi sedanjost kot čakalnico: vse je preloženo na tisti dan, ko bodo končno lahko nehali.
Rad bi ti povedal, zakaj po mojem tisti dan ne obstaja. In zakaj je to dobra novica, ne slaba.
Za to se vrnem na morje, k razlikovanju, ki ga tisti, ki plujejo, dobro poznajo, na kopnem pa ga skoraj nihče ne dela: sidrišče ni pristanišče.
Dva kraja, ki se zdita enaka, pa nista
Sidrišče je zavetni zaliv, kjer je morje mirno. Tam se ustaviš na sidru, da prenočiš, da počakaš, da se vreme obrne, da s trezno glavo določiš jutrišnji kurz.
A ladja na sidrišču je še vedno ladja na poti. Miruje po lastni izbiri, ne zato, ker je konec. Ob zori dvigne sidro in odpluje naprej.
Pristanišče je nekaj drugega. Tam se ladja priveže ob pomol, za dolgo. Kjer včasih ostane za vedno: lastnika ni več, jadro je že leta zvito, trup se praši.
Zdita se kot dve obliki istega miru. Pa nista prav nič.
Na sidrišču ladja počiva, da bi lahko nadaljevala.
V pristanišču ladja prepogosto neha.
Ekonomska neodvisnost je v glavah mnogih pristanišče: priplujem, privežem se, konec je. Sam sem prepričan, da je sidrišče: varen kraj, s katerega plujem naprej, s svobodo, da izberem kam.
Kaj v resnici obljublja tisti »potem se ustavim«
Poskusimo obljubo o cilju vzeti zares in pogledati vanjo.
»Ko bom imel dovolj, neham.«
Nehaš — s čim točno?
Če pomeni nehati z delom, ki ga ne preneseš, potem težava ni delo na splošno: težava je prav to delo. In prava rešitev ni čakati dvajset let, da se ga rešiš vsega naenkrat. Prava rešitev je imeti dovolj rezerve, da ga lahko zamenjaš zdaj ali da lahko rečeš ne tistemu delu, ki te izsuši.
Če pa pomeni nehati s čimer koli — nič več za graditi, nobenega projekta, nobenega izbranega napora —, potem previdno. Kajti tam ne kupuješ svobode. Kupuješ parkirišče.
In ljudje na parkirišču običajno ne zacvetijo.
Poznam ljudi, ki so prišli do svoje številke. Ki so prodali, unovčili, »jim je uspelo«. In videl sem dva nasprotna odziva.
Nekateri so po nekaj mesecih resničnega olajšanja ugasnili. Nič več za početi, nič več, kar bi jih klicalo. Prosti čas, ves naenkrat in za vedno, se je izkazal za težjega od dela, pred katerim so bežali.
In nekateri so isto neodvisnost uporabili za spremembo kurza: nov projekt, tokrat izbran, brez bremena potrebe. Niso nehali. Začeli so znova, v boljših razmerah.
Razlika med enimi in drugimi ni znesek. Razlika je v tem, kaj so mislili, da kupujejo.
Prvi so verjeli, da kupujejo pristanišče. Drugi so vedeli, da priplujejo na sidrišče.
Neodvisnost ni nehati. Je moči izbirati
To je jedro in povedal ga bom na najpreprostejši način, kar ga znam.
Ekonomska neodvisnost ni svoboda od nečesa.
Je svoboda za nekaj.
Ni »ni mi več treba delati«. Je »ni mi več treba početi tega, kar počnem, ker me v to sili potreba«. To sta dva različna stavka in razdalja med njima je vse.
Kdor lovi »ni mi več treba delati«, v resnici lovi ugasnitev. Življenje, v katerem je najboljše, kar se lahko zgodi, da se ne zgodi nič.
Kdor išče »moči izbirati«, išče nasprotje: življenje, v katerem lahko končno odloča, kaj bo počel, ker namesto njega ne odloča več strah pred naslednjim mesecem.
In »izbirati« lahko pomeni najrazličnejše stvari.
Izbrati, da opravljaš isti poklic naprej, a samo s strankami in projekti, v katere verjameš.
Izbrati, da upočasniš, ne da se ustaviš: delati manj ur, vzeti si petek, reči ne brez panike.
Izbrati, da vse skupaj spremeniš: začeti znova z idejo, ki si si je do včeraj nisi mogel privoščiti.
Izbrati, seveda, tudi to, da se ustaviš — če si tega res želiš in ne zato, ker misliš, da bi si to moral želeti, ker so ti tako predstavili končno nagrado.
Vse to je neodvisnost. Nič od tega ni »nehati in pika«.
Sidrišče te ne sili, da odpluješ. Omogoča ti. To je zelo drugače od tega, da si privezan ob pomol.
Puščica v logotipu
Obstaja podrobnost v znamki Cashfulness, na katero sem navezan in ki to pove bolje kot marsikatera beseda.
V našem logotipu je majhna puščica. Kaže naprej, rahlo navzgor.
Nismo je dali tja za okras. Ta puščica je naša predstava o mirnosti.
Kajti mirnost, ki me zanima, ni mirnost tistega, ki se je ustavil. Je mirnost v gibanju, ne mirnost v sedečem položaju.
Mir jadralca ni mir tistega, ki je ladjo potegnil na suho in jadra obesil na klin. Je mir tistega, ki pluje s pravim morjem pod gredljem, ve, kje je, in je prav zato spokojen medtem ko gre naprej.
Spokojen in v gibanju hkrati. Ne eno namesto drugega.
Puščica, ki se dviga, je natanko to: smer, rast — najprej rast zavedanja, šele nato premoženja — ki jo živiš brez zadihanosti.
Neodvisnost v tej predstavi ni točka, v kateri se puščica ustavi.
Je točka, s katere lahko puščica končno pokaže tja, kamor hočeš ti.
Primer, da ne ostane pri teoriji
Vzemimo konkreten primer, z dvema izmišljenima, a resničnima osebama.
Elena ima 47 let in je po dvajsetih letih premišljenega, urejenega dela dosegla tisto, čemur bi rekel dobra rezerva: življenje, ki stane precej manj od tega, kar je dala na stran, in od tega, kar prihaja.
V glavi je imela leta in leta klasičen stavek: »pri petdesetih pustim vse skupaj.«
Potem je prišla do tiste točke. In odkrila je nekaj, česar ni pričakovala.
Sploh si ni želela pustiti vsega. Želela si je pustiti en del: nepotrebne sestanke, stranke, ki jih ni spoštovala, nenehno hitenje. Poklic sam ji je bil še vedno všeč.
Zato ni nehala. Odrezala je. Prepolovila je obveznosti, obdržala samo projekte, ki jo vžgejo, in si vzela čas, ki ga prej ni imela.
Elena ni v pristanišču. Je na sidrišču. Še vedno dela, a zdaj dela po lastni izbiri.
Davide, njen vrstnik, je z isto idejo v glavi prišel do podobne rezerve. On pa je stavek vzel dobesedno. Res je nehal, vse, naenkrat.
Nekaj mesecev je bilo to nebeško. Potem so si dnevi začeli biti podobni drug drugemu. Nič, kar bi ga klicalo, nič za graditi. Rezerva, ki si jo je prislužil, mu ni kupovala svobode: kupovala mu je veliko praznino, ki jo je bilo treba zapolniti.
Bolj ali manj ista številka. Nasprotni življenji.
Razlika spet ni v tem, koliko sta imela na strani.
Razlika je v tem, da je Elena z neodvisnostjo ravnala kot s sidriščem — krajem, s katerega odpluješ naprej v boljših razmerah —, Davide pa kot s pristaniščem, s končno postajo.
Kje pri vsem tem nastopi orodje
Na tej točki je praktično vprašanje: in denar, kje je v vsem tem?
Je tam, kjer mora biti. Spodaj, kot orodje. Ne zgoraj, kot namen.
Da bi izbral svoje sidrišče — ne tujega, ne tistega iz knjige —, moraš najprej vedeti, kje si. Zares, natančno, ne po občutku.
Cashfulness je nastal zato, da ti da ta položaj. Temu pravim določanje položaja: vse, kar imaš, minus vse, kar dolguješ, tvoja natančna koordinata v tem trenutku. (O tem sem pisal tukaj, če te zanimajo temelji.)
Vedeti, kje si, je tisto, kar ti pove, ali je sidrišče na dosegu, koliko rezerve imaš, katere kurze si lahko privoščiš.
Ob tej koordinati pa je še eno branje, tisto, ki pove, ali gradiš ladjo, ki te nosi, ali takšno, ki te teži: razlikovanje med Aktivum+ in Aktivum−. Prvi so tisto, kar imaš in kar, dokler to imaš, dela zate. Drugi so tisto, kar imaš in kar od tebe zahteva denar, dokler to držiš. (Obširneje pišemo o tem tukaj.)
To ni spričevalo. To je smer poti — ista smer kot puščica.
Tisto, česar Cashfulness ne počne, je, da bi ti povedal, kje naj bo tvoje sidrišče.
Ne pove ti, ali moraš pri petdesetih nehati ali nadaljevati. Ne pove ti, ali je tisti novi projekt dobra ideja, ali naj zamenjaš službo, ali naj se čisto ustaviš.
Te odločitve so tvoje in tvoje morajo ostati. Orodje ti da koordinato, s katere začneš. Kurz začrtaš ti.
Spokojen in v gibanju
Vračam se tja, od koder sem začel, ker mi je to najbolj pri srcu.
Ekonomsko neodvisnost so dolgo predstavljali kot cilj: prispeš, ustaviš se, končal si. Pristanišče, v katerem se privežeš za vedno.
Menim, da je to nesporazum in da nas drago stane. Kajti kdor živi v čakanju na tisto pristanišče, živi sedanjost kot čakalnico, in kdor tja končno prispe, prepogosto odkrije, da je kupil parkirišče.
Prava neodvisnost ni nehati. Je moči izbirati — nadaljevati, upočasniti, spremeniti in, da, tudi ustaviti se, a zato, ker tako odločiš ti, in ne zato, ker je bilo tako napisano v scenariju.
Ni točka, v kateri zviješ jadra.
Je varno sidrišče, s katerega jih znova razpneš, kadar in kjer hočeš.
Denar je orodje za nakup časa in svobode — ne sanje, ki jih loviš, in ne sovražnik, ki se z njim bojuješ. In svoboda, ki jo kupi, ni svoboda, da se ne premikaš več.
Je svoboda, da se končno premikaš v smeri, ki si jo izbral sam.
Mirno. In v gibanju.
Natanko kot puščica.
— Vittorio